Budizem je začel Buda v Stari Indiji. V naslednjih stoletjih so se razvile tri glavne veje budizma, ki imajo v bistvu isti namen, čeprav poudarjajo različne perspektive Budovih naukov. Nauki Theravade so se razširili po južni, nauki Mahajane pa po severni Aziji. Vadžrajana je ostala pretežno v Indiji in se skrivaj prenašala z učitelja na učenca. Učitelji so določene vaje pogosto zaupali le enemu učencu. Tako se je ohranil najvišji nivo Budovih naukov v pristni obliki.

V Tibetu so budistična besedila prevajali že v 7. stoletju, čeprav tedaj budizma še niso prakticirali množično. V 8. stoletju je kralj Trisong Detsen uvedel budizem kot državno religijo in povabil slavne budistične mojstre v Tibet. Med prispelimi učitelji je bil tudi legendarni Guru Rinpoče (Padmasambava), ki je aktivno učil dolga leta. Šola Njingma, ki je ena od štirih glavnih šol tibetanskega budizma, pretežno sledi naukom iz tistega časa.

Proti koncu 9. stoletja je šamanski kralj Langdarma zatrl tibetanski budizem, ki je tako postopoma izginjal. Drugo plodno obdobje prevajanja budističnih besedil iz sanskrta v tibetanščino se je pojavilo v poznem 11. stoletju. V tem času se je razvila tradicija Sakja, še ena pomembna šola tibetanskega budizma.

Ko je junak Marpa (1012-1097) trikrat potoval čez Himalajo iz Tibeta v Indijo, je imel priložnost, da se uči od najbolj razvitih mojstrov in meditira z njimi. Marpa je v Tibet prinesel pomembne prenose, med drugim tudi najvišje nauke Velikega pečata (sanskrt: Mahamudra). Bil je tudi pomemben prevajalec. Prav z Marpo se začenjatradicija Kadžiu tibetanskega budizma. Po njem se je linija Kadžiu nadaljevala preko Milarepe in Gampope do Dusuma Kjenpe, 1. Karmape. Linija prenosa po 1. Karmapi je znana kot Karma Kadžiu in jo od takrat naprej vodijo Karmape. Obstajajo tudi druge veje tradicije Kadžiu, ki so se ohranile do danes.

Tristo let po Marpi je bila ustanovljena šola Gelug. Njen najbolj znani učitelj je Dalajlama. Prvi Dalajlama je bil učenec Tsongkape, ki je svoje meniške zaobljube prejel od 4. Karmape.

Štiri šole – Njingma, Sakja, Kadžiu in Gelug – so glavne šole tibetanskega budizma. Različne nivoje Budovih naukov, Hinajano, Mahajano in predvsem Vadžrajano, so ohranile več stoletij, tudi potem, ko je bil budizem skoraj popolnoma zatrt v Indiji.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Kitajska napadla Tibet, so učitelji vseh šol pobegnili v sosednje države. Tudi to je razlog, da se meditacija tibetanskega budizma zdaj množično prakticira na Zahodu.