Življenjska zgodba Bude se je začela pred približno 2600 leti v Lumbiniju, blizu meje med Nepalom in Indijo, kjer se je rodil Siddharta Gautama.
Čeprav se je rodil kot princ, je spoznal, da pogojena izkustva ne morejo zagotoviti trajne sreče ali zaščite pred trpljenjem. Po dolgem duhovnem iskanju se je globoko poglobil v meditacijo, med katero je spoznal naravo duha. Dosegel je stanje brezpogojne in obstojne sreče: razsvetljenje oz. stanje bude. To stanje duha je brez motečih čustev in se izraža skozi neustrašnost, veselje ter aktivno sočutje. Preostanek svojega življenja je Buda učil vse, ki so želeli vedeti, kako lahko pridejo to tega stanja.
"Učim, ker hočete vi in vsa bitja biti srečni ter se izogniti trpljenju. Stvari učim takšne, kot so." (Buda)
V času Bude je bila Indija zelo duhovno odprta. V družbi so bili prisotni vsi glavni filozofski pogledi in ljudje so od duhovnosti pričakovali, da bo pozitivno vplivala na njihovo vsakdanje življenje.
V tem času velikega potenciala se je Siddharta Gautama, bodoči Buda, rodil v kraljevo družino v današnjem Nepalu, blizu meje z Indijo. Med odraščanjem je bil Buda izjemno inteligenten in sočuten. Bil je visok, močan ter čeden in je pripadal kasti bojevnikov. Prerokovano je bilo, da bo postal bodisi velik kralj bodisi duhovni vodja. Ker so njegovi starši hoteli močnega poglavarja za svoje kraljestvo, so poskušali preprečiti, da bi Siddharta videl nepopolno naravo sveta. Obdali so ga z vsemi vrstami užitkov. Na voljo mu je bilo petsto privlačnih žensk in vse možne priložnosti za šport ter vznemirljive izkušnje. Popolnoma je obvladoval bojno usposabljanje, v tekmovanju iz lokostrelstva pa si je tudi priboril svojo ženo, Jasodharo.
Pri 29 letih pa se je nenadoma soočil z minljivostjo in trpljenjem. Na enem od redkih izletov iz svoje luksuzne palače je videl nekega brezupno bolnega človeka. Naslednji dan je videl onemoglega starega moža, nazadnje pa še mrtveca. Spoznanje, da bodo starost, bolezen in smrt doletele vse, ki jih ima rad, ga je zelo vznemirilo. Siddharta jim ni mogel ponuditi zatočišča.
Naslednje jutro je šel princ mimo človeka, ki je sedel v globoki meditaciji. Ko sta se njuna pogleda srečala in njuni zavesti povezali, se je Siddharta osupel ustavil. V trenutku je spoznal, da mora biti popolnost, ki jo je iskal zunaj, v duhu samem. Srečanje s tem človekom je dalo bodočemu Budi prvi in vabljiv okus duha, resničnega in trajnega zatočišča, za katerega je vedel, da ga mora doživeti v dobro vseh.
V trenutku polne uresničitve so se razblinile vse tančice mešanih čustev in togih predstav, Buda pa je doživel vseobsegajoči tukaj in zdaj. Vsakršna ločitev v času in prostoru je izginila. Preteklost, sedanjost in prihodnost, blizu in daleč so se stopili v sijoče stanje intuitivne blaženosti. Postal je brezčasno, vseobsegajoče zavedanje. Skozi vsako celico v svojem telesu je vedel in bil vse. Postal je Buda, Prebujeni.
Po svojem razsvetljenju je Buda potoval peš po severni Indiji. Petinštirideset let je neprestano učil. Pritegnil je ljudi iz vseh kast in poklicev, od kraljev do kurtizan. Odgovarjal je na njihova vprašanja in vedno kazal tisto, kar je dokončno resnično.
Vse svoje življenje je Buda vzpodbujal svoje učence, da se sprašujejo o njegovih naukih in jih potrdijo skozi lastne izkušnje. Ta nedogmatični pristop je še danes značilen za budizem.
"Lahko umrem srečen. Niti enega samega nauka nisem zadržal v svojih rokah. Vse, kar je za vas uporabno, sem že dal. Bodite svoje lastno vodilo." (Buda, ko je pri osemdesetih zapustil svoje telo)